20. stoletje je prineslo v Mellilo duha svetovljanstva in hlepenje po vznemirljivi modernosti. Kiklopske oblike stare mestne trdnjave so se umikale strastnemu bohotanju artnouveaujevskih stavb, krivuljam njihovih pročelij in balkonov, barvitosti njihovih ornamentov in pisanim izdelkom krajevne umetne obrti. Po zaslugi arhitekta Enriqueja Nieta je postala Mellila v tistem času eno najpomembnejših španskih mest, ki so se lahko ponašala s tako obsežno in kakovostno dediščino nove umetnosti. Mesto je delovalo tudi kot žarišče, iz katerega se je art nouveau širil po vsej severni Afriki. Številna mestna pročelja kažejo Nietov slog; arhitektova glavna značilnost je bila, da se je znal vživeti v okolje in ga vključiti v lastno stvaritev visoke umetniške vrednosti. Po svoje je preoblikoval vse artnouveaujevske smeri, ki si jih je mogoče zamisliti, in rezultat je bil kratko malo čudovit. Stavbe, kot Rekonkvista (La Reconquista), Častniški klub (Casino Militar)/vojaško skladišče (Economato Militar, danes Casa de Tortosa), Melulova hiša (Casa Melul), hiša Vicenteja Martineza (Casa Vicente Martinez) in številne druge, so zgolj majhen vzorec izmed več kot 300 artnouveaujevskimi zgradbami v Mellili. Vsesplošna ustvarjalna mrzlica, ki je zajela mesto, je spodbujala tudi druge arhitekte in inženirje, da so razvijali art nouveau tako v novem mestnem središču kakor drugod. Med pomembne take ustvarjalce spadajo Emilio Alzugaray, Francisco Carcaño in José de la Gándara.

Nova umetnost v Mellili se je širila z močnim zagonom  in skozi dolgo obdobje; razvijala se je od začetnih spodbud z rastlinsko motiviko prek geometričnih variant dunajske secesije do artdécojevskega obdobja, novega poglavja v njeni umetniški zgodovini. V tem slogu zgrajeni stavbni kompleks odlikujejo izvirnost, drznost oblikovanja in volja do urbanega ustvarjanja, ki naj Mellilo preoblikuje v estetsko prijetno mesto, mesto, ki bo v prihodnosti, ki je zdaj postala sedanjost njenih prebivalcev, ponosno na svojo dediščino.

Ko sedaj premišljujemo o tem stavbnem kompleksu, ki smo ga prejeli od prejšnjih rodov, se moramo zavedati tudi odgovornosti zanj in potrebe po njegovem varovanju, da ga bomo lahko neokrnjenega  predali prihodnjim generacijam. Zaradi tega je mesto, zaznamovano z art nouveaujem, uvrščeno med zgodovinske spomenike, njegov kulturni pomen spodbuja  kulturno in gospodarsko dejavnost; prebivalci Mellile postajajo skrbniki edinstvene dediščine, ki je – če boi ustrezno izrabljena – pomembna osnova za njihovo blaginjo v prihodnosti.